Vredno zamere?

Ker sem naredila sliko, ki jo imam spodaj, sem si prislužila zamero. Ampak slika mi je res všeč. Pa vendar, je vredna zamere? Mah, če povem po resnic, DOL MI VISI! če ma kdo tok nizko samo podobo, pa tok mal spoštovanja do sebe, da tole sliko loh za hudo vzame, nej pa jo. Js ne zamerim tega nobenmo, niti si ne mislm s tem glave belt, sam se mi zdi pa skrajno neprimerno za pedagoškega delavca, da se spusti tok nizko in odreagira na tko nizkotn način..... No, men je slika skrajno ušeč, bla je posneta v skrajno prijetnem vzdušju in zgodba, ki stoji zadaj je zanimiva in sovpada s slikco 100%! Js vem sam to, da bi moglo bit še več takih trenutkov na faxu, pa bi folk tut mal raj na fax hodu in poj bi bla tut mal večja uspešnost pa vse... sam kaj, k so eni tooook omejeni, da vsako stvar za hudo vzamejo....

Preteklost

Nekako me ne pusti..... Rada bi ji ušla, jo pozabila, zaživela znova, pa mi je vedno za petami. Tudi, ko je že kak trenutek, ko ne gledam nazaj, me kdo opomni. Vedno je nekdo, ki me pocuka za rokav in spomni na preteklo.... Bi morala biti preteklost res sedanjost? Res ne bi smelo miniti? Je bila napaka? Ampak te napake se ne da popraviti.... Pa tudi če si oba želiva? Bi bila res tako močna, da bi nama uspelo? Kljub vsem besedam? Vsem krutim udarcem, ki sva si jih zadala v objemu obupa? Ko je žalost zameglila razum? Bi si bila sposobna oprostiti? Mislim, da je nemogoče. Ponovno zaživeti v sožitju.... čeprav bi bilo to sožitje z ljubljeno osebo....
Vseeno, kaj pa če? Kaj pa, če obstaja upanje? Upanje za naju? Skupaj.... Tudi tebi ni vseeno, to kažejo tvoja dejanja.... Nazorno si mi to pokazal, četudi nisi hotel.... Mogoče je bil le tvoj trenutek šibkosti.... A resnico vedno pokažemo, ko smo šibki.... Ko smo močni, se lahko pretvarjamo... Pa saj se vsi pretvarjamo.... Vsi, prav vsi! Tudi jaz bi se lahko pretvarjala, da mi je vseeno, da sem srečna, da sem našla, kar sem iskala.... To zadnje je res, našla sem kar sem isakala... Pa nisem znala obdržati.... Odšlo je! Vsa ljubezen, vsi nasmehi, vsa radost, razposajenost in vedrina. Vse je odšlo, vzel si s seboj. A ko si odšel, si zaklenil moje srce. Sedaj več nihče ne more notri.... Ključ še imaš? Upam, da ga hraniš.... Da se vrneš in ponovno odpreš vrata mojega srca, da bom ponovno zaživela....Želim si ponovno čutiti.... ponovno čutiti ljubezen, toplino, bližino.....
To bi ti morala povedati..... kaj čutim, kako razmišljam.... Pa imam to pravico? Da udrem v tvoj svet? Ustvaril si svoje življenje, s svojimi ljudmi, z drugimi prioritetami.... Pač ti materialno pomeni več kot vse ostalo.... Jaz pa ti lahko nudim vse ostalo.... Tam so tudi ljudje, ki te imajo radi... pa te imajo res? Niso le posesivni? Znaš ločiti? Se znaš obraniti? Tvoji prijatelji pravijo, da ne. Da ti je vseeno.... Samo da je. Samo, da je nekaj tam. Kvaliteta ti ni važna. Ne maraš se truditi.... Greš po liniji najmanjšega odpora.... Meni pa to ni dovolj.... Res, očitno je prav.... Prav, da je tako. Da sva vsak na svoji strani, z ločenimi življenji! Samo, zakaj potem poizveduješ o meni? Kaj ti je mar? Kaj pa, če ti je res mar? Potem je stvar drugačna, Tebi je mar, meni je mar.... Pa sva prestrahopetna, da bi si priznala? Ampak v življenju je tako...strahopetni ljudje imajo suhoparno življenje. Ker se bojijo doživeti....

Si midva upava?

Spet

Spet sem nazaj. Na blogu. Bil je že čas. Že skrajni čas, da se ponovno razpišem. O stvareh, ki me težijo. Pa ne za druge. Ne za to, da bi drugi brali. Zame. Zgolj za mojo dušo. Toliko se je zgodilo.... od moje zadnje objave na starem blogu.... Pa vendar premalo. Včasih si želim, da bi se dogajalo več. Pa se ne. In prav je tako. Včasih je že to preveč. Že teh skrbi je preveč. Preveč je podatkov, ki letijo mimo mene. Preveč je ljudi, na katere se navežem, pa hitijo naprej. Na druge kraje sveta. Na druga delovna mesta. Srečujejo druge ljudi. Mene pa ohranijo v spominu. Upam, da tam, med dobrimi spomini. Četudi sem kdaj pokvarila kakšen trenutek. Kdo pa ga ne. Vsi ga. Tako je. Z ljudmi ostanem v stiku. Na različne načine. Najbolj pa me boli, ko pride tako daleč, da se slišimo le za osebni praznik. Že tako je preveč znancev, ki hočejo biti prijazni na ta dan.... Pozdrav prijatelja potrebujem, kadar je moj dan navaden., nič posebnega. Potem ga lahko prijatelji polepšajo. In postane prav poseben dan. Dan z nasmehom.