Spet

Spet sem nazaj. Na blogu. Bil je že čas. Že skrajni čas, da se ponovno razpišem. O stvareh, ki me težijo. Pa ne za druge. Ne za to, da bi drugi brali. Zame. Zgolj za mojo dušo. Toliko se je zgodilo.... od moje zadnje objave na starem blogu.... Pa vendar premalo. Včasih si želim, da bi se dogajalo več. Pa se ne. In prav je tako. Včasih je že to preveč. Že teh skrbi je preveč. Preveč je podatkov, ki letijo mimo mene. Preveč je ljudi, na katere se navežem, pa hitijo naprej. Na druge kraje sveta. Na druga delovna mesta. Srečujejo druge ljudi. Mene pa ohranijo v spominu. Upam, da tam, med dobrimi spomini. Četudi sem kdaj pokvarila kakšen trenutek. Kdo pa ga ne. Vsi ga. Tako je. Z ljudmi ostanem v stiku. Na različne načine. Najbolj pa me boli, ko pride tako daleč, da se slišimo le za osebni praznik. Že tako je preveč znancev, ki hočejo biti prijazni na ta dan.... Pozdrav prijatelja potrebujem, kadar je moj dan navaden., nič posebnega. Potem ga lahko prijatelji polepšajo. In postane prav poseben dan. Dan z nasmehom.