Preteklost

Nekako me ne pusti..... Rada bi ji ušla, jo pozabila, zaživela znova, pa mi je vedno za petami. Tudi, ko je že kak trenutek, ko ne gledam nazaj, me kdo opomni. Vedno je nekdo, ki me pocuka za rokav in spomni na preteklo.... Bi morala biti preteklost res sedanjost? Res ne bi smelo miniti? Je bila napaka? Ampak te napake se ne da popraviti.... Pa tudi če si oba želiva? Bi bila res tako močna, da bi nama uspelo? Kljub vsem besedam? Vsem krutim udarcem, ki sva si jih zadala v objemu obupa? Ko je žalost zameglila razum? Bi si bila sposobna oprostiti? Mislim, da je nemogoče. Ponovno zaživeti v sožitju.... čeprav bi bilo to sožitje z ljubljeno osebo....
Vseeno, kaj pa če? Kaj pa, če obstaja upanje? Upanje za naju? Skupaj.... Tudi tebi ni vseeno, to kažejo tvoja dejanja.... Nazorno si mi to pokazal, četudi nisi hotel.... Mogoče je bil le tvoj trenutek šibkosti.... A resnico vedno pokažemo, ko smo šibki.... Ko smo močni, se lahko pretvarjamo... Pa saj se vsi pretvarjamo.... Vsi, prav vsi! Tudi jaz bi se lahko pretvarjala, da mi je vseeno, da sem srečna, da sem našla, kar sem iskala.... To zadnje je res, našla sem kar sem isakala... Pa nisem znala obdržati.... Odšlo je! Vsa ljubezen, vsi nasmehi, vsa radost, razposajenost in vedrina. Vse je odšlo, vzel si s seboj. A ko si odšel, si zaklenil moje srce. Sedaj več nihče ne more notri.... Ključ še imaš? Upam, da ga hraniš.... Da se vrneš in ponovno odpreš vrata mojega srca, da bom ponovno zaživela....Želim si ponovno čutiti.... ponovno čutiti ljubezen, toplino, bližino.....
To bi ti morala povedati..... kaj čutim, kako razmišljam.... Pa imam to pravico? Da udrem v tvoj svet? Ustvaril si svoje življenje, s svojimi ljudmi, z drugimi prioritetami.... Pač ti materialno pomeni več kot vse ostalo.... Jaz pa ti lahko nudim vse ostalo.... Tam so tudi ljudje, ki te imajo radi... pa te imajo res? Niso le posesivni? Znaš ločiti? Se znaš obraniti? Tvoji prijatelji pravijo, da ne. Da ti je vseeno.... Samo da je. Samo, da je nekaj tam. Kvaliteta ti ni važna. Ne maraš se truditi.... Greš po liniji najmanjšega odpora.... Meni pa to ni dovolj.... Res, očitno je prav.... Prav, da je tako. Da sva vsak na svoji strani, z ločenimi življenji! Samo, zakaj potem poizveduješ o meni? Kaj ti je mar? Kaj pa, če ti je res mar? Potem je stvar drugačna, Tebi je mar, meni je mar.... Pa sva prestrahopetna, da bi si priznala? Ampak v življenju je tako...strahopetni ljudje imajo suhoparno življenje. Ker se bojijo doživeti....

Si midva upava?